MISIJA PORTUGALSKA

Sicer sem s pisanjem poročila precej pozno začel ( s tedensko zamudo), a verjamem, da so novice o evropskem prvenstvu na Portugalskem še vedno sveže. Tako da bom v naslednjih stavkih na kratko opisal celotno dogajanje.

PETEK, 18. 11.

V petek 18. novembra, smo se vsi člani kadetske reprezentance ob osmi uri zjutraj zbrali pred ljubljanskim gostiščem Pri babici, ter se odpravljali proti Benetkam, od koder smo tudi leteli v Lizbono. Let je bil zelo dolgotrajen (kar tri ure), zato smo vsi bili precej izčrpani, ko smo prišli na cilj. Iz letališča so nas pripeljali z medkrajevnim avtobusom direktno proti našemu hotelu Crystal. Tam smo odložili svoje prtljage ter se odpočili za nekaj časa. Nakar smo že tisti dan imeli prvi trening v telovadnici, kjer bi se naj pozneje odvijalo prvenstvo. Cela telovadnica je bila rezervirana za dve reprezentanci, za nas, Slovence in pa za Dance. Sprva se s svojimi soigralci nisem navadil na ogromno telovadnico, a trening smo kljub temu uspešno izpeljali. Bil sem malo živčen, saj bi jutri morali igrati z Armenijo, a v hotelu nam je selektor sporočil, da Armencev sploh ni in da bomo jutri analizirali tekmo Slovakov in Poljakov (le-ti so bili naši tekmeci). In tako sem se odpravil spat mirne vesti.

SOBOTA, 19.11.

Napočil je dan tekmovanja! Vsi smo bili seveda na nogah. Ko smo pozajtrkovali, smo se skupaj s posebnim avtobusom odpravili proti telovadnici na dopoldanski tek po kraju Caldas da Rainha. Bilo je namreč veliko topleje kot pa v Sloveniji. Nato smo imeli pilates vaje v telovadnici. Potem smo prišli na tribune in spodbujali naše sosede Hrvate, ki so igrali proti Španiji. Ko smo se naveličali, smo odšli z avtobusom nazaj do našega hotela in se kratkočasili v hotelskih sobah.

Ob treh popoldan je po nas prišel avtobus, da bi se tako nazaj odpravili v telovadnico, saj se je ob štirih začela tekma med Slovaki in Poljaki. Dobili smo liste v roke in začeli analizirati. Tako sem si dobro ogledal svojega morebitnega nasprotnika Balucho, ki je moški »singl« precej gladko dobil (po zelo lepi igri). Končni rezultat je bil 3:2 v korist slovaške reprezentance. Nato smo imeli še večerni trening. Selektor mi je povedal, da igram jutri ob dveh. Zato sem se precej živčen odpravil spat.

NEDELJA, 20.11.

Zjutraj smo vstali zelo zgodaj, saj smo morali povaditi svoj pozdrav, kot se to spodobi za vsako reprezentanco. Nakar smo se precej zgodaj odpravili spet v telovadnico. Kar stiskalo me je v trebuhu, tako sem bil živčen. Neprestano sem tekel sem ter tja (kar malo obžalujem). Kmalu je napočil čas tekme med Slovenijo in Slovaško. Ko so naši tekmeci končali s svojim pozdravom, smo mi veselo zaplesali svoj tradicionalni »kdor ne skače ni Sloven'c« in se hitro odpravili proti tribuni, kjer smo navijali kot zmešani in spodbujali naš par mešanih dvojic, navezo Roškar/Mandl. Začeli smo odlično, naša naveza je premagala slovaško navezo brez večjih težav. In tako je bil led prebit. Potem pa sem nastopil jaz. Na drugi strani sem imel močnega nasprotnika Balucho. In komentar: če ne bi bil tako živčen (tresel sem se po celem telesu, kadar sem serviral) in tako nesamozavesten, bi lahko premagal tudi tega nasprotnika. Pa ga nisem. Izgubil sem dokaj gladko, na štirinajst oba seta. Škoda! Očitno se je pokazala moja neizkušenost na tako velikih tekmovanjih, kot je evropsko prvenstvo. Kakorkoli že, tekma proti Slovakom je trajala naprej. Sledil je ženski »singl«, kjer se je Ani Mariji nekajkrat ponesrečilo, če se lahko tako izrazim. Sploh ni mogla priti do svoje igre. Žal je prvi set izgubila zelo gladko, drugi set je kdaj pa kdaj konkurirala svoji nasprotnici, a zmaga je bila spet na strani Slovakov. Roškar in Juršič sta prikazala lep badminton pri dvojicah, a bila sta nekoliko »prekratka«, da bi dosegla drugo slovensko zmago. Zadnji set sta namreč izgubila na dve razliki. Pri ženskih dvojicah pa smo se vsi držali za glave. Nikakor ne zato, ker je bila igra slaba, ravno nasprotno, bila je zelo dobra. A izgubiti na dva seta, čeprav si vodil v obeh setih 20:15?! To smo težko preživeli, a takšen je pač badminton. Tako smo »neslavno« izgubili z rezultatom 4:1. Ne bi ravno rekel, da so bili Slovaki res toliko boljši, a tukaj se takoj pokažejo izkušnje. Marsikdo ni pokazal svoje najboljše igre. Lahko bi se končalo veliko, veliko bolje. A tako pač je, led je bil vendarle prebit. Zvečer sem imel še lahek trening, nato pa se odpravil spat. Jutri je nov dan.

PONEDELJEK, 21.11.

Ta dan nisem imel nobene tekme, zato sem se odpravil na enourni tek po ulicah. Kadar tečem, se vedno razvedrim. Zatem sem prišel v telovadnico, naredil par vaj za raztezanje, po kosilu pa se odpravil nazaj v hotel. Tekmo smo imeli na sporedu ob štirih. Igrali smo s Poljaki. To, da nimamo več nobenih možnosti za napredovanje, nam je bilo vsem jasno, a si nismo s tem belili glave. Hoteli smo pokazati samo borbeno in všečno igro. Torej, tekma je potekala po istem postopku kot prej. Najprej so se začeli »mixi«. Aljaž in Špela sta pokazala dobro igro, a Poljaka sta bila nekoliko boljša, to je treba priznati. Sebastijan pa je pri igri posameznikov dobil lekcijo proti Poljaku. Nasprotnik je odigral zelo hitro igro in Seba ni mogel pokazati svoje najboljše igre. Se pa je boril do zadnjega, a to včasih ne zaleže. Pri ženskem »singlu« je Ana Marija pokazala nekoliko boljšo igro, a bilo je premalo za zmago. Pri moških dvojicah sta Nejc in Aljaž prav tako izgubila na dva seta, a spet je malo manjkalo do zmage. Pri ženskih dvojicah pa smo vendarle prišli do zmage, a končni rezultat ni bil ravno vrhunski – 4:1. Spet! Smo pa zato Poljake zafrknili, da niso šli naprej. Dobro, šalo na stran. Moj komentar glede vsega je zelo podoben prejšnjemu. Tukaj bi se dalo poseči veliko več. Škoda. V ekipnem delu se nam nikakor ni posrečilo. Dvakrat smo visoko izgubili. Torej nam preostane le še posamezni del. Po večernem treningu smo se odpravili nazaj v hotel. Takrat sem zbolel, saj sem ponoči kašljal kot navit.

TOREK, 22.11.

Ta dan smo prišli v telovadnico samo zaradi ogleda četrtfinalnih, polfinalnih in finalnih tekem. Danci so suvereno osvojili turnir, drugo mesto so zasedli Angleži, tretje mesto pa sta si delili Turčija in Rusija. Še posebej me je navdušila igra Alexa Laina, najboljšega Angleža. To je ravno tisti, badminton, po katerem bi se moral zgledovati. Hitra, močna in agresivna igra. Zvečer sem imel trening, moje zdravje pa je bilo čisto na psu. A jutri moram igrati proti Ukrajincu.

SREDA, 23.11.

Ob treh popoldan sem igral z Ukrajincem. Tu ni kaj za komentirati. Bil sem preprosto v preslabem zdravstvenem stanju, da bi lahko konkuriral nasprotnikovi igri. In tako sem zaključil s svojim tekmovanjem. Špela in Aljaž sta premagala domačina po zelo tesnem izidu (iskrene čestitke), nato pa žal naletela na kasnejša finalista Lane/Parsons. Ostali naši so prav tako izgubili vse tekme, zelo blizu zmagi pa sta bila Aljaž in Nejc, kjer sta pri moških dvojicah za las izgubila proti romunski navezi. Kljub temu sta pokazala izvrstno igro.

V nadaljnjih treh dneh se ni dogajalo nič posebnega. Ves čas sem prebival v hotelu, saj sem bil precej bolan. Pa še odpovedati sem se moral šopingu po mestu. A ni se mi bilo potrebno nič sekirati. Aljaž mi je rekel, da nisem ničesar zamudil, saj trgovine baje niso bile »ne vem kaj«. Smo si pa ogledali par odličnih tekem. V soboto smo se vsi skupaj počasi odpravili domov v Slovenijo.

Kaj naj rečem? Nek bleščeči rezultat ravno nisem dosegel. A sploh nisem razočaran. To je vendarle moj prvi veliki turnir. Lahko sem ponosen nase, da sem sploh zaigral na takšnem nivoju, kot je evropski badminton. Pridobil sem si dragocene izkušnje. Od zdaj naprej bom poskušal igrati hiter badminton, tako da bom lahko v bližnji prihodnosti postal konkurenčen zelo dobrim igralcem badmintona. Trener je bil kljub temu zadovoljen z mano. Sem vsaj tekel kot žival. Pač se je izkazalo, da je drugod po Evropi badminton na višjem nivoju kakor pa v majhni Sloveniji.

Lep pozdrav!

Vanja Osterc

8.12. 2011